Otroci se razlikujejo v marsičem, v veliko lastnostih pa so si zelo podobni. Ena od teh je želja po tem, da bi izbirali in odločali sami.

Je to otrokova razvajenost?
Krajši odgovor: ne.
Daljši odgovor: Želja, že kar potreba po odločanju je ena lastnosti otrok, ki je del normalnega otrokovega razvoja. Želimo si, da jo otrok izkazuje. Le tako se počasi, malo po malo, osamosvaja. Na nas pa je, da to prepoznamo in mu v dnevu večkrat omogočimo trenutke, ko lahko sam nekaj izbere.
Predstavljajte si, da vam nekdo vsak dan pripravi oblačila. Vi si danes res ne želite obleči srajce in tistih hlač, ki so malo pretesne (ali preširoke), ali pa majice z res velikim listkom, ki vas še cel dopoldan moti. Nekdo pa vam je pripravil točno ta oblačila, tudi, če bi vi želeli danes obleči druga oblačila v drugačnih barvah.  Nadaljujmo- recimo, da vam ves dan nekdo določa hrano in preverja, koliko piškotov boste pojedli po kosilu. Pred spanjem pa vam nekdo drug izbere knjigo, ki jo boste zvečer brali, ali pa film, ki ga boste pogledali.

Kar neprijetno, kajne?

Tako se pogosto počutijo tudi predšolski otroci. Od drugega leta naprej nekateri že izražajo močno željo, da bi vsaj kaj izbrali sami. Če take želje zaznate, bo za odnos med vami in otrokom najbolje, da otroku izbiro nekoliko omejite. Izberite take možnosti, da ustrezajo tudi vam. Otrokom preveč izbire ne prija, v njej se izgubijo. Dve ali tri možnosti pa so ravno prav.

Primer:

PREHRANJEVANJE

Otrok bi si za zajtrk pogosto izbral čokoladni namaz na kruhu. Če vam ta možnost ne ustreza, otroku ponudite dve možnosti, ki pa ustrezata vam in otrok izbira izmed teh dveh:

• »Danes bova zajtrkovala kruh. Ti namažem maslo in med ali tunin namaz«
• »Danes bova zajtrkovala kosmiče. Bi koruzne ali čokoladne?«

Vsekakor bo otrok kdaj poskusil izbrati tretjo možnost, nekaj svojega. V tem primeru ponavljajte svoji prvi dve izbiri, tudi, če je otrok zelo vztrajen pri tretji. Ključ do skladnega odnosa je, da vi ostanete mirni in prepričani v svoje izbire.

Otrok se hitro navadi omejene izbire in kmalu z veseljem izbira med ponujenimi možnostmi.
OBLAČENJE

Omejena izbira je koristna tudi pri oblačenju, ko se malčki pogosto upirajo.
Takrat izbiranje služi tako preusmeritvi pozornosti kot tudi občutku, da otrok nekaj prispeva in izbira in se tako počuti pomembnega.
Primer: Otrok zvečer po tuširanju po navadi protestira našim navodilom in se ne želi obleči.
Raje ga povabimo k sodelovanju tako, da mu ponudimo izbiro- peljemo ga do omare, izberemo dve pižami in rečemo:

»Zdaj te bom oblekel/oblekla za spanje. Boš izbral/a to ali to (drugo) pižamo?« Nadaljujemo s knjigo za branje- »Zdaj bova prebrala knjigo. Ti lahko izbereš!«

POSPRAVLJANJE

Tudi pri pospravljanju lahko otroka motiviramo tako, da mu ponudimo izbiro- na primer:

»Greva pospravit. Želiš pospravit avtomobilčke ali kocke?«

Tako otroku damo manjšo nalogo, v kateri je lahko uspešen in na katero se lahko osredotoči. Verjetno se pospravljanja obilice razmetanih igrač ne zmore lotiti sam, ko pa mu damo manjšo nalogo, pa otrok dobi opravilo, ki ga lahko opravi sam.

Kot vsaka stvar tudi taka komunikacija potrebuje nekaj vaje, a je zelo koristna, preprosta in uspešna. Prepreči veliko konfliktov in izboljšuje odnos med otrokom in starši.

Napisala, 
Irena Tertinek,
svetovalna delavka vrtca pri OŠ Muta